Po toči je salonitka kot švicarski sir

Tudi našim krajem ni prizaneslo. Močna neurja, ki so te dni zajela naše področje so naredila ogromno škode. Močni nalivi, orkanski sunki vetra, ki so dobesedno bičali pokrajino, so odkrivali strehe, podirali mogočna drevesa, lomili električne drogove, močni nalivi so polnili hudournike, ki so prožili plazove, polnili stanovanjske kleti in kletne prostore, odnašali ceste in mostove.

Kar nista uničila dež in veter pa je pokončala še toča v velikosti kurjega jajca. Še starejši ljudje ne pomnijo takšne hude ure. Ne vem kako, ampak naše posestvo ni utrpelo hujših poškodb, dve izruvani jablani na travniku in pa streha pomožnega poslopja, ki jo je toča preluknjala, kot di bi kdo streljal na njo. Stara salonitka na strehi je zgledala kot cedilo, če si stal pod njo, luknja zraven luknje. Stara salonitka je bila že tudi dotrajana, njena življenjska doba se je že zdavnaj iztekla, ampak dokler je služila svojemu namenu, da je zadrževala vodo in ščitila pred soncem je ni bilo potrebno zamenjati. Zdaj pa naš čaka težaško delo, stara salonitka mora iz strehe in to v celoti. Ni plošče, ki ne bi bila preluknjana.

S prijatelji, štirimi mušketirji, se lotimo dela. Montažni gradbeni oder za lažje delo je že postavljen, lestev za dvigovanje materiala je tudi na mestu. Najlažje bi seveda bilo vse razbit in zmetat na tla, ampak zaradi svoje varnosti bomo ploščo po ploščo spravili iz strehe. Že itak je salonitka dovolj poškodovana, tako da mikrovlakna kar frčijo po zraku, zato smo tudi opremljeni z zaščitnimi oblačili in zaščitnimi maskami. Kot kakšni vesoljci zgledamo, ko po strehi dirjamo v teh oblačilih. Nova streha ne bo več pokrita s temi valovitimi ploščami, je res, da so dokaj trpežne in cenovno zelo ugodne, so preveč nevarne za naše zdravje kadar se poškodujejo.

Pospravljanje je končano, zdaj pa so na vrsti krovci, da naredijo streho za prav, kot mora bit.…